Res, kaj bo našel, ko bo nekoč zopet prišel in pričakoval našo vero? Kaj bo odkril, ko bo pogledal v skriti kotiček ter posvetil v moje srce in v duhovno življenje Cerkve? Na kakšna bogastva bo naletel in v kakšno praznino in temo, ozkost in mraz bo segel?
Ali bo naletel globoko v meni na življenje, hrepenenje po svetlobi? Na dobro voljo in poštena prizadevanja? Ali bo morda našel v Cerkvi, ki izgleda kot da je preživeta in uničena še vsaj majhno, živo celico, od koder vre ogromno moči in vere? Kaj lahko ponudimo Sinu človekovemu, ki prosi in išče? Ali bo njegova božanska potrpežljivost bridko razočarana, ker mu niti enkrat nisem ponudil svoje praznine, svojega globokega obžalovanja, svoje sramežljivosti?
Morda lahko tvegamo s temačno napovedjo: Ko bo ponovno prišel, bo našel človeštvo in Cerkev, kjer molitev ni sama po sebi umevna. Morda pa je vendarle zaklad vere globoko skrit v pesku, ki ga je nanosil čas. Skoraj pogreznjen v morje ravnodušnosti.
