Vsaka poklicanost pusti vrzel. Takrat ob Galilejskem jezeru, ko sta Simon in Andrej pustila svoje mreže, in ko sta Jakob in Janez zapustila svojega očeta Zebedeja. To velja tudi za misijonarje, ki so zapustili svojo domovino in se morda nikoli niso vrnili, da bi v tujih deželah oznanjali vero. To velja danes, ko ljudje na primer vstopajo v samostan. Poklicanost pusti za seboj vrzel, ki lahko prizadene, ki boli: tako tiste, ki odhajajo, kot tiste, ki ostanejo. Tisti, ki so poklicani, morajo biti pripravljeni marsikaj zapustiti in zaupati, da iz te vrzeli nastane nepričakovana polnost.
