Okoli leta 28, pred 1.995 leti, je postal glas Janeza Krstnika glasen. Nikoli ni postal hripav; nikoli ni utihnil, tudi če je le začasno zazvenel. To je bil glas samozavestne osebnosti, ki je vedela, kaj hoče. Velika osebnost, a brez kake posebne privlačnosti, ki ve, kaj je (in kaj ni). Svoboden mož, ki je imel edinstveno poslanstvo.
Glas, ki je morda s svojo brezkompromisno jasnostjo včasih živciral, živcira vsako leto znova.
Glas kot rdeča luč: Do sem in ne naprej, dober človek! Ali te je mogoče še rešiti? Obrni se, saj po starih tirih ni več poti naprej. Janez resno razmišlja o nas: z vami bi se dalo še kaj narediti!
