Podoba pastirja je očitno že dalj časa v krizi.
Ne toliko zaradi pastirja samega, temveč zato, ker nihče noče biti več »ovčka«. Pri tem pa se spregleda, za kaj pri tej podobi v resnici gre: gre za občutek varnosti in usmerjenost. Številni ljudje se prav danes počutijo »brez doma« in brez orientacije, a si to redkokdaj priznajo ali pa ne vedo, kam s svojo izgubljenostjo. Zato so sodobni pastirji še posebej pomembni: starši in veroučitelji, kateheti in duhovniki, redovniki in redovnice, ki na primer pripravljajo mlade na birmo. In vsi, ki svojo vero živijo na viden način.
