Dragi Oscar, bi se na kratko predstavil?
Ime mi je Brinick Oscar Kimangou, star sem 28 let. Prihajam iz Republike Kongo. To je velika afriška država s 5,5 milijona prebivalcev. Moj rojstni kraj je Pointe-Noire, ki je tudi drugo največje mesto v državi. Tam prebiva tudi moja družina, ki ima 4 člane, doma je še en mlajši brat.
Lahko opišeš, kako te je pot pripeljala do Celja?
Sem mladi salezijanec. Salezijanska redovna družba je tudi misijonska, tisti člani, ki se za to odločijo, lahko postanejo misijonarji in gredo delat v druge države. Jaz sem bil tako poslan v Slovenijo. Po enem letu študija slovenščine v skupnosti v Ljubljani sem bil sedaj poslan v Celje. Tu bom imel odslej še več možnosti, da v tesnem stiku z mladimi izboljšam svoje znanje jezika. Naša salezijanska karizma je namreč prav v tem – biti in delovati med mladimi.
Glede na to, da prihajaš iz oddaljene afriške države, je bilo dozdajšnje privajanje na slovensko kulturo zate težko? Je veliko razlik?
Na začetku je bilo težko, sploh sprijazniti se z drugačnim podnebjem in slovensko zimo 😊. Samo ozračje pa se mi zdi tu bolj svobodno; v Kongu denimo v družinah starši še vedno držijo strogi red. Partnerja lahko doma predstaviš šele, ko imaš 18 let. Tudi svoje mnenje moraš povedati bolj »med vrsticami«. Tukaj pa sem lahko v izražanju bolj direkten.
Sicer pa ne opažam večjih kulturnih sprememb; morda bi izpostavil slovensko točnost v času, ki je nam Afričanom precej tuja: če sva tu oba prišla na srečanje ob 10. uri, bi mi v Afriki navadno zamudili 10-15 minut.
Kot vemo, si prišel v Slovenijo v skupini 5 misijonarjev z drugih kontinentov; kako ti je bila ta pisana druščina v pomoč v novem okolju? Kakšna pa bo tvoja skupnost v Celju?
Biti del skupine misijonarjev sem občutil kot zelo pomembno. Ko si sam, se lahko hitro počutiš izgubljenega in tujca. Ko pa sta taka dva ali trije, si je med seboj lažje pomagati, deliti izkušnje, sploh v primeru težav ali nesporazumov… Včasih slišim, da se nekateri misijonarji vračajo domov, saj v novem okolju sami niso našli opore; v mojem primeru pa temu zaenkrat ni tako, Bogu hvala.
Tukaj v Celju verjamem, da bo šlo. Pred mesecem dni sem že sodeloval na poletnem oratoriju in spoznal, kako odprti za drugačnost so otroci in animatorji. Tudi sobratje salezijanci so me lepo sprejeli in se že počutim kot doma. Skupaj s sodelavci grem naprej in bom tako lahko obogatil ustanovo. Obenem pa bom pridobil pomembne izkušnje življenja s sobrati in dela z mladimi.
Mlade si v pogovoru že večkrat omenil; kaj bi mladim Celjanom rad dal, posredoval?
O tem veliko razmišljam. Tu namreč ne živijo samo kristjani in ateisti, ki potrebujejo evangelizacijo. To pa pomeni, da najprej lahko mladim pomagam, da postanejo pošteni državljani. Nato pa lahko vidimo, kako si lahko med sabo delimo vrednote naših ver in prepričanj, saj vsak v nekaj »veruje«. Torej, najprej se moram truditi, da postanem njihov prijatelj, nato pa bom videl, kaj vse jim lahko dam.
Oscar, za konec nam razkrij še, kje se vidiš čez 10 let?
V nekem mladinskem centru, kateremkoli že. Postal sem salezijanec, da bom med in z mladimi. Sem pa kot redovnik vseeno pokoren svojemu redovnemu predstojniku (inšpektorju), ki mi bo dodelil delo. Skratka, čez 10 let se vidim kot duhovnik med mladimi v Sloveniji.