Jezus še vedno kliče. Tudi mene? Ali vem, da sem poklican, poslan k ljudem, ki so utrujeni in izčrpani? K ljudem, ki jim je življenje zagodlo, ki jih je vrglo iz tira? Morda so taki obremenjeni ljudje v moji bližini: sorodniki, prijatelji. Ljudje, ki potrebujejo nekoga, ki bi jim posijal v življenje kot svetel žarek, ki bi jim blažil bolečine. Tedaj se moram odločiti, komu sedaj posvetiti čas, pozornost, ljubezen. Tedaj to pomeni, da breme tega klica vzamem nase – kakor je to delal Jezus. Križ ni vedno iz lesa, ampak vedno prekriža moje preproste predstave o sreči. To je tisto, pred čimer se zapiram, zgrožen umikam, ker se bojim posledic in vidim, da to boli. In tedaj lahko vendarle doživim, da ne bom padel, ampak me Nekdo nosi na rokah.
