Menjalci denarja in trgovci z živino v predprostoru templja niso bili le poslovneži, ampak pomembni za izvajanje obredov v templju. Menjalci denarja so spreminjali poganske kovance v kovance, s katerimi je bilo mogoče plačati tempeljski davek. Trgovci z živino so oskrbovali – delno – od daleč prihajajoče romarje z živalmi za žrtvovanje. Jezus se ni le uprl komercializaciji, temveč tudi običajnim obredom v templju; z izgonom menjalcev denarja in trgovcev je postavil celo pod vprašaj to obliko opravljanja obredov. Ker ta način žrtvovanja preprečuje, da bi bil tempelj hiša molitve. Ker to lahko ljudi ovira pri preprostem srečanju z Bogom v molitvi. Posameznik za neposredno srečanje z Bogom ni nujno odvisen od obredov – ki so lahko koristni in upravičeni, če niso namenjeni samemu sebi – pomembna je pripravljenost imeti čas in se umiriti.