Sveti Bernard pravi takole: »Vsak, kdor radovedno razglablja o Presveti Trojici, je predrzen; kdor vanjo veruje, je ponižen; in le kdor jo uživa, je večno srečen.« Kakšni naj bomo torej danes, ko je praznik Svete Trojice, mi: predrzni, ponižni ali srečni. Še najbolje bi bilo vsakega nekaj. Potem bi o Očetu, Sinu in Svetem Duhu nekaj vedeli; v te tri božje osebe bi verovali in ob njih bi tudi doživeli notranje veselje in srečo. Upoštevajmo torej misel svetega Bernarda in namesto predrznega zanašanja na svojo pamet raje sprejmimo Sveto Trojico z vero. Res je za to potrebno imeti nekaj ponižnosti. To pomeni, da enostavno verjamemo Jezusu Kristusu. Zanesemo se na njegovo razodetje, čeprav se vse ne ujema z našo človeško logiko in izkušnjami. On je učil o Očetu, ki je v nebesih. On je govoril o Svetem Duhu, našem Tolažniku in Zagovorniku. Apostoli so ga slišali moliti k Očetu in sami so doživeli izredne darove Svetega Duha. Tega niso poskušali znanstveno razložiti, pač pa so s tem in iz tega živeli.
