“Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.” Odšel je nekam drugam, za trenutek tja, kjer je želel biti. Pustil je vse za seboj. To imenujemo kontemplacijo pri starih cerkvenih očetih. “Contemplare” je latinsko in pomeni usmerjanje pogleda na nekaj. Jezus se umakne. Umakne se. Pusti tegobe ob strani. “Moral bi zdaj pomagati in zdraviti”. On pa je v trenutku tam, kjer zdaj želi biti, in moli. Molitev postane njegov notranji glas. Reši se od tujih pričakovanj in morda lastnih zahtev. Dobri Božji Duh ga preplavi. On je drugje. On je nekdo drug. Usmerja svoj pogled k Bogu, posluša njegov glas, ki ureja njegovo življenje in mu daje orientacijo.
