Naša vera ni nikoli dokončno oznanjena. Vsaka generacija znova jo mora spoznati in sprejeti. Koliko truda in neuspehov bi nam bilo prihranjenih, če bi bilo krščanstvo vsem ljudem kar prirojeno – kot na primer potreba po dihanju, po hrani, spanju… Potem ne bi bilo treba izgubljati časa z veroukom, poučevanjem, pridiganjem – vse to namreč obrodi zelo skromne uspehe.
Pa ni urejeno tako in spet se pokaže potrebnost duhovnikov, redovnikov, redovnic, misijonarjev in laiških sodelavcev. Gotovo to ni idealno, a drugače ne gre. Bog nima drugega načrta, ki bi nadomestil človeško sodelovanje in nas po bližnjici pripeljal v nebesa.
