S to sliko, golob in žarki, ki iz njega izhajajo, z eksplozivno močjo Svetega Duha, bi v vas rad vzbudil željo po binkoštnem prazniku. Ali je to mogoče?, se bodo morda spraševali nekateri. Ali ni Binkoštni dan predvsem razočaranje: Kje je torej Duh, ki nam ga je obljubil Jezus? Res je: pogled na novice katerekoli vrste nakazuje, da je naš svet “zapustil vsak dober duh”. Primerov za to je nešteto, kar vzbuja obup in se sprašujemo: “Kako se bo vse to končalo?” Duh Božji, kje si? Ali si tukaj? Ali nam še pomagaš? Kako te lahko doživim, izkusim, začutim? Kako lahko spremeniš mene in to družbo? Mislim, da se moramo tako spraševati mi, ki še nekaj pričakujemo od Svetega Duha. Prepričan sem, da lahko praznujemo Binkošti, kljub temu ta si zastavljamo taka vprašanja in smo slabotni v veri. Z našimi vprašanji – tudi s tem, da dvomimo vase – smo v skupnosti apostolov v dobri družbi. Ko sprašujemo, tudi upamo, da bomo prejeli odgovor.
In apostoli so prejeli odgovor. Tudi mi lahko doživimo čudež binkošti: da vstajenje postane resničnost našega življenja, da vera v vstajenje postane temelj našega razmišljanja, čutenja in delovanja. Trajni temelj našega življenja. Na svoje življenje lahko gledamo v luči vstajenja. Vendar je to za mnoge – tudi zame – pogosto težko. Zakoni sveta se nam pogosto zdijo močnejši od delovanja Svetega Duha. Tako smo povezani z zemljo, da pogosto ne opazimo, da nam je nebo odprto. Kaj storiti? Učimo se od apostolov. Kaj so počeli v desetih dneh med vnebohodom in binkošti? “Vztrajali so enodušno v molitvi.” Da, molitev.
