Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
Luka rad pripoveduje o tem. Ob robu ceste sedi slepec. Slišal je, da bo mimo prišel Jezus. Ko se to res zgodi, Bartimaj zavpije iz vsega srca: »Jezus, usmili se me!« Drugi mislijo, da je nadležen, in mu ukažejo, naj vendarle utihne. A slepi človek zavpije še glasneje: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus ozdravi slepega in mu jasno pove: »Tvoja vera ti je pomagala.« To pomeni, da nikoli ni preveč, če vpijemo ali v tišini prosimo Boga. Gospod se nas bo prej ali slej usmilil. Le prepričati se želi, ali je naše zaupanje vanj dovolj močno. Ne, ne želi me preizkušati, a želi vedeti, ali mislim resno z njim. Pokažimo torej Bogu svoje zaupanje. Brez prestanka. Usmilil se nas bo.
