Poslušanje je vir navdiha. Tudi v verovanju oziroma prav na tem področju. Poslušanje je prva oblika stika in komunikacije. Še preden človek spregovori, že posluša. Drugače pa je to tudi zadnje, kar nam ostane. Kdor ne sliši, ima težave tudi z govorjenjem, da ne more sporočati, razumeti in tudi drugi ga ne morejo razumeti. Evangelij govori o poslušanju in o človeku, ki sprva ni mogel slišati in ne govoriti. Privedli so ga k Jezusu: mož torej ni bil popolnoma izključen, nekdo je bil nanj pozoren in je zanj poskrbel. Način, kako Jezus sedaj ravna z njim, daje videz arhaičnosti: dotakne se njegovih ušes in s slino njegovega jezika, se ozre v nebo in vzdihne: »Odpri se!« Sprememba je opisana skrivnostno in obenem konkretno: ušesa so se mu odprla in razvezala se je vez njegovega jezika. »Vera je iz poslušanja«, pravi apostol Pavel. Zares, vera živi od tega, da prisluhnemo, da smo pozorni, velikokrat celo od tega, da prisluškujemo Božjim sledem v našem življenju. In da si izmenjujemo izkušnje z drugimi verniki. Vera namreč ni zgolj posameznikova zadeva, s katero imam opravka jaz sam in pri tem ne potrebujem ničesar in nikogar drugega.
