Bog ponuja roko tudi tam, kjer je krščanska skupnost neuspešna, da bi delovala spravljivo. Jezus namreč ne zapusti tistih, ki so jih izrinili na rob družbe, ker jih tudi Bog ne zapusti. Bog nikogar v tem življenju ne izključi dokončno. Vedno znova kliče vse v svojo skupnost. Tudi takrat, ko mislimo, da smo ločeni od Boga, bi se vendar naj zavedali, da se je le toliko oddaljil, da stoji zunaj pred vrati in nas čaka. Kjer se končajo naše možnosti, nam ostaja še upanje v Boga. Kakšna neki bi bila vera, da ne bi bilo možno pričakovati, da Bog spreminja človeške poti v dobro, kjer smo mi neuspešni in smo odpovedali?
