Jezus je rad pripovedoval prilike, ki uporabljajo prispodobe, primerjave. To so kratke pripovedi, v katerih Jezus neko stvar primerja s prispodobo. Ni potrebno, da se je to zgodilo. Glavno je, da ljudje razumejo primerjavo. Očitno pa niso vedno razumeli. Zato je Jezus na koncu veselo vzkliknil: Kdor ima ušesa, naj posluša!« Jezusovi učenci in drugi poslušalci so bili pač bolj preprosti ljudje, ki niso bili vajeni zahrbtnega mišljenja. Zato je Jezus v tem primeru razložil priliko. Njegova želja je bila, da bi Božja beseda bogato obrodila sadove. Ali je obrodila? Danes bi lahko v to podvomili. Odkar je svet odprt, so nam tudi druge vere odprte. Saj se že dogaja, da so ljudem bolj všeč druge vere. In ljudje sprejemajo vere ali običaje, ki so jim všeč. Tega ne moremo spremeniti in naj bi tudi ne obsojali. Krščanstvo je le ena od mnogih ver. Zato je toliko pomembneje, da jasno posredujemo krščansko oznanilo. Ne gre za našo vero dobrega počutja, ampak za jasno besedo: Samo Božja beseda določa naše življenje. Ne moremo nuditi našo vero »ceneje«, kot je to delal Jezus. Njega moramo poslušati. In kdor ima ušesa, bo slišal.
