Zmage in porazi

Če znamo prenesti poraze bomo znali tudi zmagovati

Zmagoslavje nas vedno dvigne, toda kako se pripraviti in prenesti poraze? Pri delu z mladino niso vedno pred očmi zmagoslavja, uspehi, zmage… tudi na neuspehe moramo biti pripravljeni.

Ko pregledujem dogodke v letu za nami, vidim, kaj vse smo dosegli, koliko uspehov, koliko uresničenih načrtov, koliko zadovoljnih otrok, mladih in staršev… in potem se sprašujem, zakaj bi ob vsem tem, kar dokazuje, da v našem centru dosežemo marsikaj, da nam ogromno stvari uspeva, zakaj bi razmišljali o porazih? Zato, ker brez porazov in neuspehov ni napredka. Zato, ker so bili tudi naši načrti velikokrat visokoleteči, presegajo naše zmožnosti in nam dostikrat ni uspelo. V življenju se velikokrat zgodi, da doživimo poraz, da ni uspeha, ki bi bil sorazmeren vloženemu naporu. Še posebej je ta dvojna dilema poraza in zmage prisotna pri športu (ki je v našem mladinskem centru zelo navzoč) in iz tega lahko izhajamo tudi pri naših programih, pri našem načrtovanju in izvajanju projektov in tudi na vzgojnem področju dela z mlajšimi. Kako lahko animatorji in vzgojitelji pripravimo sebe in otroke, da bi znali prenesti poraze in na tem gradili tudi uspehe? 

Čemu si postavljamo ta argument, ko govorimo o našem delu v Salezijanskem mladinskem centru?

Začnimo s športom, ki ga je veliko v našem centru v Celju: šport je po svoji naravi tekmovanje. Zmaga in poraz sta dve plati iste medalje in vemo, da ne moreš »zmagati«, če prej nisi nikoli »izgubil«. Ta dva koncepta sta med seboj v globoki povezanosti. Zmago lahko imenujemo ne le tisto olimpijsko zlato, ampak majhne cilje, ki jih dosegamo vsak dan z velikimi napori, včasih tudi s trpljenjem; dostikrat se zgodi celo, da napori niso poplačani in takrat govorimo o porazih.

Kdo se ni še nikoli vprašal: “Čemu ves ta napor, če konec koncev ni nobenih rezultatov”. Tako v življenju, kot pri športu je ravno to smisel: delati vsak dan na sebi in z drugimi, ne da bi se prestrašili težav. Večja je zmaga otroka, ki želi vsak dan premagovati lastne meje, kakor zmaga tistega, ki pride do zmage po lažji poti ali celo z nedovoljenimi sredstvi, s prevaro.

Moč športa je ravno v tem, da imaš pogum in se pobereš po vsakem padcu. Takšno je tudi življenje, ki se bogati in raste tudi z neuspehi.

Kako lahko pristopimo?

Pri športu je lahko vzgojni pristop recimo takšen: trener lahko prikaže nekatere velike poraze v zgodovini športa. Nato skupaj s člani ekipe premisli:

Če bi se to zgodilo nam, kako bi reagirali? Ali imamo tudi mi kakšno izkušnjo poraza? Kako smo se odzvali?

Predvsem moramo najti v športni zgodovini primere igralcev, ki so po veliki polomiji nadaljevali s kariero in velikokrat pozneje prišli do odličnih rezultatov. Če želimo, da porazov ne doživljamo kot dokončne drame življenja, ampak kot novo priložnost, nov začetek za prihodnje izkušnje, potem ne smemo obupati. Lahko predlagamo ekipi, da na listke napiše lastne občutke in svoje sklepe ob vsaki negativni izkušnji ali porazu v življenju (pri športu).  Potem pospravimo listke v škatlo in mogoče čez en mesec spet odpremo škatlo in preberemo sklepe: 

Ali se je od takrat kaj spremenilo? Ali je poraz pomagal pri naslednjih zmagah?

In še…

Pomembno je, da ne poskušamo minimizirati poraza: mlad človek se tako počuti prevaranega. Naloga animatorja, vzgojitelja in tudi trenerja je, da vzame dejstvo poraza takšno kot je, da dogodek analizira skupaj z otroki in poskuša predvsem razumeti, kje je napravil napako in kaj lahko izboljša. Predvsem pa moramo vsi skupaj uvideti, da je poraz  naravna dimenzija človekovega življenja in ga moramo sprejeti kot stimulacijo. Le tako bomo lahko šli z optimizmom naprej in dosegali pozitivne rezultate.

Hvala vsem sodelavcem Salezijanskega mladinskega centra v Celju za bogastvo dogodkov in izkušenj, ki diha iz vsakega preživetega dne. Prepričan sem, da je veliko tega zraslo na temelju odpovedi, ponovnih poskusov, neuspeha… Ko gremo naprej, rastemo in bogatimo sebe in druge. In to je tisto bogastvo, ki se ga ne da zajeti v besede niti v fotografije.

Metod Ogorevc