Kako lepo je občutili tisto čudovito vez, ki v eno povezuje vso družino! Občutiti tisto silno ljubezen, ki se pretaka med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami vse počez. Da, družina je tisto čudovito, od Boga samega zamišljeno varno zavetje, toplo ognjišče in žarišče sreče, brez katerega bi bilo tako pusto in žalostno in razbito življenje na zemlji.
Prav je zato, da v času lepih božičnih praznikov, polnih družinske toplote in ljubezni, obhajamo še posebej praznik Svete družine, ki je vzor vsem družinam, ki so in bodo kdaj živele na tem svetu.
Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. V današnjem evangeliju se ne dogaja kaj dosti, ni kakšne akcije. Ni velike scene, ki bi bila primerna za film. Vendar, če samo preberem glagole, me vabi k meditaciji. To zveni kot nekaj globoko osnovnega: videti – pripovedovati – slišati – občudovati – ohraniti v srcu. Videti – slišati – občudovati – ohraniti v srcu – pripovedovati. Ohraniti v srcu – občudovati – videti – slišati – pripovedovati. Nekako spadajo skupaj. Videti ni enako kot gledati, slišati ni enako kot poslušati. A skupaj z “občudovanjem” in “ohranjanjem v srcu” dobita gledanje in poslušanje kakovost velike vrednosti. Včasih ne gre toliko za to, kaj počnemo, ampak kako to počnemo. Včasih ne gre za dejanje, ampak za osnovno držo: poslušanja, gledanja, občudovanja. Morda bi morali na začetku novega leta manj razmišljati o tem, kaj vse želimo narediti, ampak bolj premišljevati o teh besedah: poslušati, gledati, občudovati, ohranjati v srcu, pripovedovati. In si pridobiti držo, ki jo želimo posredovati. Po mojem mnenju je to drža, način kako je Marija živela.
