Mladi in odrasli - skupaj v prostovoljstvu-animatorstvu

Mladi in odrasli - skupaj v prostovoljstvu-animatorstvu

V času, ko nas lokalne in državne institucije vabijo, da predstavimo javnosti najbolj uspešne prostovoljce, sem premišljeval o situaciji in angažiranosti mladih prostovoljcev-animatorjev, predvsem pa o njihovem statusu v družbi in razmišljanju danes. Po rezultatih domačih in mednarodnih javnomnenjskih raziskav je razvidno, da se je starostna meja animatorjev v zadnjih letih dvignila: ali je to zato, ker mladi nimajo volje ali pa zato, ker odrasli ne zaupajo mladim? Mogoče pa je težava drugje?

Kriza animatorstva?

Ne vem, če gre samo za modno muho, toda tudi v svetu prostovoljstva se govori o krizi. Kriza identitete, samozavedanja, podpore s strani države, kriza medgeneracijske izmenjave … S tem problemom sem se ukvarjal na svojem področju dela, zato bom prav o tej medgeneracijski izmenjavi nekoliko razmišljal. Gre za vprašanje, ali je mogoče odkriti kakšno pot prostovoljstva, ki bi združevala odrasle in mlade. Indikatorji so nasprotujoči: po eni strani narašča število prostovoljcev med tridesetim in petdesetim letom starosti (ti so bili pred nekaj leti mladina); po drugi strani pa pada število mladih danes.

V osnovi pa se zdi, da ne gre za nezanimanje mladih, ampak bolj za odmik od »socialnosti«. Mladi danes menijo, da se prostovoljstvo vpisuje bolj kot v osebno, v privatno sfero.

Prostovoljstvo in mladi

Zdi se, da mladi danes pravijo: »prostovoljstvo je moje«. Kdor ga ne prakticira, hiti pojasnjevati, da je prostovoljstvo tudi pomoč sošolcem. Kdor pa je aktivno vključen, pa temu ne daje neke javne veljavnosti: zdi se, da je prostovoljstvo nekaj, kar živiš in o tem pripoveduješ tudi v krogu svojega časa in prostora. Zdi se, da je nekaj v svetu prostovoljstva, kar jih pritegne.

Vez s svetom težav, ali pa le možnost, da izboljšaš nekomu življenje, vse to je vključeno v privlačnosti prostovoljstva. Zato prostovoljstvo z neverjetno silo privlači, vendar samo v primeru, da resnično pričuješ za tisto, kar počneš. Privlačnost, da si sposoben omejiti bolečino in obup.

Vendar pa je še ena poteza, ki definira prostovoljstvo, to je vztrajnost. Mladi so sposobni narediti močne poteze, celo junaška dejanja. To je gotovo resnica, včasih so v tem celo uspešnejši od odraslih. Toda še vedno so to le dejanja, ne pa stil ali način življenja, so izbire in ne dolgotrajne izbire. To, kar velikokrat zmede mlade, sta prav čas in vztrajnost, ki ju morajo posvetiti prostovoljstvu (in tu so odrasli velikokrat razočarani nad mladimi prostovoljci). Ne čutijo se dovolj močne za takšen napor tako ob zapolnjenem urniku in nalogah, ki jih imajo, kakor tudi zaradi moderne kulture medijev in omrežij, ki nas vodijo k nenehnemu spreminjanju razpoloženja in odnosov.

Vendar vemo, da prostovoljstvo privlači tudi zaradi utrjevanja osebne identitete, zaradi občutka pripadnosti: celo uniforma, razpoznavni znak prostovoljske organizacije navduši mlade. V temelju so to stvari, ki vodijo k iskanju življenjskega protagonizma- to je: sam ustvarjam svoje življenje in morda tudi ponudim nekaj drugim.

Mladi in odrasli skupaj v prostovoljstvu

Kdo je prostovoljec? Navadno razlagamo besedo prostovoljec s pojmom zastonj. To je res, vendar samo delno. Res je, za prostovoljca ni denarnega plačila, ampak gre za srečanje dveh zdravih egoizmov. Na eni strani je uporabnik, ki je lahko tudi skupina, okolje, na drugi strani pa je prostovoljec, ki preko usluge, ki jo  izvaja dejansko odgovarja na osebne potrebe. Noben prostovoljec ne vzdrži tam, kjer se počuti slabo. Zato se prostovoljstvo ne meri v denarju, zagotovo pa zahteva neko valuto, čeprav drugačno: biti ustvarjalec, priznanje lastnega dela in vloge, pa osebnostna rast… Zato lahko govorimo o nekem ravnotežju med zahtevami po služenju drugim in zahtevami, ki jih prinaša prostovoljstvo. To ravnovesje se postopoma uresničuje, ni pa nujno, da se vedno izraža v popolnem ravnovesju. So trenutki in trenutki. Vendar pa na dolgi rok mora obstajati neko ravnovesje, drugače se sesede prostovoljec in delo, ki ga opravlja.

Vendar se zdi, da je situacija drugačna, ko govorimo o mladinskem prostovoljstvu. Tu namreč vstopijo v igro še potrebe, ki jih nosi v sebi mlad človek. Jasno je, da se ravnotežje poruši, ker je na eni strani zahtevnost mladosti in prostovoljca večja, kot pa služenje, delo, ki ga opravlja. Vendar pa menim, da to ravnotežje poziva odrasle k vzgojnemu delovanju – pred mladim prostovoljcem je poleg dela še izziv rasti v družbi. Zato lahko to navidezno neravnovesje izpopolnimo, to je spravimo v ravnotežje tako, da ne dodajamo večje teže na stran služenja, ampak večjo angažiranost in oblikovalno delovanje organizacije, ki dela z mladimi prostovoljci. Zato so še kako pomembne spodbude, ki jih dajejo mladim prostovoljcem nosilne organizacije in tudi vzdušje v neki družbi, ki je prostovoljstvu lahko naklonjeno ali ne. Nekdo, ki »je že«, ga to naredi za popolnega akterja v vseh razsežnostih, tisti pa, ki »še ni« potrebuje več podpore. Z vso odgovornostjo moremo torej reči, da je potrebno poskrbeti za regeneracijo, podporo in preverjanje odraslih prostovoljcev, vendar je toliko bolj vsaka takšna pozornost potrebna za mlade prostovoljce.

Odrasli odgovorni za ravno tako odgovorne mlade

Razmišljati, da mlad človek potrebuje več pozornosti ne pomeni, da ga oropamo njegove samoiniciative in prav tako ga ne smemo razvajati. Pomeni pa, da mu pomagamo postajati odgovorni moški/ženska, aktivni državljan današnjega časa in prihodnosti. Verjetno je res, da bodo ustanove, ki se ukvarjajo z mladimi prostovoljci občutile vse te naloge kot dodatno breme, vendar se moramo zavedati, da je to cena za nove žive in aktivne državljane. V resnici pa je v igri še veliko več: gre za ustvarjanje nove kulture, ki raste na ideji skupnosti in medsebojnih odnosov.

Delati v tej perspektivi, pomeni:

- ustvarjati logiko zaupanja: tudi drugi ustvarjajo pozitivno razmišljanje, ki bo pomagalo tudi meni in moji organizaciji;

- ustvarjati mrežo: če so cilji skupni, je veliko lažje najti skupne točke;

- da se lahko spopadamo z novimi izzivi: skupaj smo močnejši.

Vsekakor igramo na struno medsebojne izmenjave: če želimo, da se mladi spet vrnejo v svojo mladost, to pomeni biti vir novosti in svežine, se morajo odrasli ustaliti v svoji odraslosti, to je biti sposobni rojevati odraslost v mladih.

Ob zaključku bi rekel, da je pomembno, da se zavemo svojih obveznosti. Iskanju, želji po pripadnosti in naporom mladih, moramo odgovoriti z vrednotami, z odnosi in z aktivno vlogo mladinskih organizacij. Te morajo vsekakor uresničevati zastavljene cilje, vendar pa po drugi strani, skoraj protislovno: če hočejo prejeti dar mladih moči, morajo odgovoriti na potrebe posameznikov. Pomembno je vedno znova ustvarjati ravnotežje in medsebojno izmenjavo generacij: to je ena od možnih novih podob prostovoljstva, močnejšega, bolj navzočega, bolj naravnega. To je naloga odraslih: vlagati v mlade; preden ti postanejo odrasli jutrišnjega dne, so in ostanejo mladi ljudje današnjega časa.

Metod Ogorevc, Salezijanski mladinski center Celje