Ko bom velik, bom Ronaldo

Ko bom velik bom Ronaldo

Šport, ki prepriča zato ker vzgaja

V mesecu športa, ki ga letos ponovno živimo v mestni občini Celje se gotovo tudi sprašujemo o globljih razlogih za sodelovanje in udeležbo pri raznih programih, ki so nam ponujeni ne samo v tem mesecu, ampak skozi vse leto na področju športa. Ko ponujamo športno dejavnost mladim, pa je to vprašanje še bolj utemeljeno. Ali šport mladim res pomaga pri njihovem telesnem, psihičnem in duhovnem zorenju, ali pa je to le odziv nepremišljen na komercialno-potrošniško ponudbo in dokaz za naše blagostanje? Mladi vidijo športnike kot svoje vzornike in prav je tako, vendar je dolžnost nas vzgojiteljev, da te like preverimo in jih potem kot vzgojni model ponudimo mladim. Kot Salezijanski mladinski center, prisegamo na don Boska, vzgojitelja, ki se je odločal tudi za šport-dvorišče prav zaradi njegove vzgojne moči. Kakšna je torej povezava med športom in človekovo rastjo, med trenerjem in mladim udeležencem: kako vidi ta odnos don Bosko?

Pogovorimo se s športom

Razlogi, zaradi katerih se ukvarjamo s športom so lahko zelo različni: predanost, navdušenje, zabava, zdravje, telesna forma, vzpodbude staršev, prepričevanje prijateljev, iskanje veselja in svojih meja, izziv s samim sabo… Prav tako se lahko srečamo tudi z različnimi vzroki, zakaj športno udejstvovanje počasi opuščamo in se dogajanju na področju športa počasi oddaljujemo: preveč naporno, razočaranja, krivice, ki so se mi zgodile, nesporazumi s trenerjem, s soigralci, izguba motivacije in predanosti, nesorazmernost obveznosti na drugih področjih: študij, delo; pobuda drugih področij življenja: zaljubljenost, večerni izhodi, družba, računalniške igrice…  Mnogi ex-športniki pa se kljub temu odločijo, da bodo ostali na področju športa in sprejmejo nekoliko drugačno vlogo: še vedno so v igri, toda na drugem koncu igrišča; odločijo se, da bodo inštruktorji, trenerji ali športni delavci; posvečajo čas in energijo in želijo prenesti na druge svoje veliko navdušenje in predanost športu.

Kaj lahko nauči šport mladega človeka Kako mu lahko pomaga v njegovi vsestranski rasti? In še: kakšen model športa lahko predlaga trener, ki želi biti tudi vzgojitelj in želi slediti don Boskovemu modelu vzgoje?

Vzgojna funkcija športa v razvojnem obdobju človeka

Šport temelji na igri, ki je osnovna dejavnost otroka, preko igre se učijo in rastejo. V igri prevladuje spontanost, ustvarjalnost, ugodje, ki so poteze, ki zadostujejo same sebi; pri športu pa vstopajo v igro še bolj določeni cilji, ki želijo tudi tehnično podkrepiti igro, želijo, da napredujemo in končno zmagamo. Otrok naj bi šport doživljal kot igro, brezskrbno in zabavno, primerno seveda njegovi starosti. Obenem pa gre pri športu tudi za razvijanje psiho-fizičnih sposobnosti, ki človeku omogočajo, da poveča svojo nadarjenost. Šport omogoča otroku in odraščajočemu, da razvije in ojača svoje osebnostne danosti, kar mu vedno koristi v življenju. Kdor se ukvarja s športom ima veliko priložnost, da:

  • Se poveča svojo fizično odpornost, da vztraja ob bolečini, da ojača svoje telo in vzgaja  svojo naravno obrambo ob krizah;
  • Se nauči spoznavati svoje telo in svoje skrite sposobnosti;
  • Nauči se biti z drugimi, komunicirati, deliti ideje in čustva;
  • Se uči sodelovanja v ekipi in se izogniti egocentričnosti;
  • Se nauči upoštevati pravila in disciplino;
  • Se nauči pravičnosti, lojalnosti, spoštovanja drugega (predvsem tistega iz nasprotne ekipe);
  • Se uči sprejeti in živeti zelo močna čustva: stiska pred tekmo; strah, da mu ne bo spelo; zadovoljstvo, ko mu je uspelo; presenečenje zmage ali poraza; jezo in frustracijo, ker ni šlo tako, kot smo načrtovali; obup in žalost ker rezultati ne kažejo najbolje ali zaradi neprimernega obnašanja; sramota zaradi napake; ponos, ker smo presegli pričakovano… in še toliko drugih razpoloženj.
  • Se nauči kontrolirati svojo impulzivnost;
  • Se nauči poslušati in slediti navodilom in zaupati trenerju in vzgojitelju;
  • S uči razmišljanja in ustvarjanja rešitev za težave, ki vsekakor pridejo v življenju.

Trener: vzgojitelj in športni strokovnjak

In kakšno vlogo ima trener? Zagotovo je temeljnega pomena tudi njegova figura, čeprav bi moral biti v središču športa vedno otrok, mladostnik športnik kot oseba, ki mora s športom rasti. Kakšne naj bi bile značilnosti dobrega trenerja-vzgojitelja? Nekaj jih naštejmo:

  • se zaveda svoje vzgojne odgovornosti, ker ve, da ga mladi opazujejo in ga posnemajo ne samo pri tehničnih spretnostih (kjer mora biti usposobljen), ampak tudi v človeških odnosih do športa in do drugih;
  • Se zaveda kljub avtoriteti, ki mu gre, da mora imeti pravo mero avtoritete, ki je ne more vsiljevati, ampak si jo lahko le pridobi s pravimi, iskrenimi in transparentnimi odnosi do otrok;
  • Želi uskladiti pravila in odločnost s tem, da ceni druge in jih zna vzpodbujati;
  • Zna uporabljati razum, ko uporablja pravila, grajo in zahteve; zna vzpodbujati mlade, da začenjajo samostojno razmišljati;
  • Zna delati z naklonjenostjo; je prijazen, spoštljiv; ne reagira čustveno in maščevalno; je pozoren tako na vsakega posameznika, kakor na rast skupine; zna vzpodbujati, ne da bi rušil in osramotil;
  • Zna delati na sodelovanju v skupini in podpira igro skupine-ekipe;
  • Zna vzpodbujati v športnikih (pa tudi pri starših) spoštljivo držo do tekmecev in se izogiba zaničevanja, obsojanja, napadov in podcenjevanja;
  • Naredi vse za pospeševanje kulture športa, ki prinaša vrednote spoštovanja, lojalnosti, tolerance, napora in pravice na vseh področjih.

Šport in don Boskov preventivni vzgojni sistem.

Vse te značilnosti se lahko oblikujejo z izkušnjami, ob srečevanju z drugimi in seveda tudi ob raznih strokovnih predavanjih in seminarjih. Toda v osnovi je najpomembnejša osebna drža do drugih. Drugače povedano, če želiš prepričati druge, da šport lahko tudi vzgaja, moraš biti prepričan najprej sam. In če želiš biti prepričan sam, moraš skrbeti, da pozitivne vrednote športa zasedejo pomembno mesto pri tvojih izbirah. Vrednote so dejansko temeljni kriteriji našega obnašanja in naših izbir. Od tega, kar je pomembno trenerju, so odvisne tudi  njegove odločitve pri športu.

In če povemo z don Boskovimi besedam: »vzgoja je stvar srca« in tako tudi trener – če želi vzgajati otroke preko športa in za šport – mora upoštevati, da je vsak član njegove ekipe najprej oseba, ki jo je potrebno sprejeti, imeti rad, vzpodbujati in vrednotiti zaradi edinstvenosti, originalnosti, vrednosti, kajti v vsakem človeku najdemo dostopno točko za dobro-je nekaj dobrega, kar moramo znati ceniti in ta točka mora postati oporna točka, s katero premaknemo vesolje. »Kdor ljubi, mora to znati zelo konkretno pokazati« je dejal don Bosko in na tem principu temelji naklonjenost in avtentičnost trenerja, ki pričuje za močne in življenjske vrednote. Tako bo športna dejavnost pospeševala vsestransko rast osebnosti in bo tudi preprečevala razne stiske in trpljenje, ki se danes pojavlja med mladimi. Takšen odnos do športa bo lahko otrokom in mladim priložnost, da razvijajo zmožnosti, ki so v vsakem človeku že navzoče, le odkriti in razviti jih moramo. Preventivni sistem, ki nam ga je zapustil don Bosko ne nek naključni pristop, ampak ga vodijo razum, vera in ljubezen, ima edinstveni vzgojni pristop ravno v tej točki, da odkriva neverjetno dragocenost vsakega človeka in na tej točki gradi do skoraj nerazumnih skrajnosti. Te misli namenjam predvsem športnim organizatorjem, trenerjem in pa seveda staršem, ki pomagate izbirati načine in vzgojne pristope za vaše otroke na vseh področjih dejavnosti.

Metod Ogorevc