Animatorji ali vzgojitelji v Salezijanskem mladinskem centru

V Salezijanskem mladinskem centru Celje organiziramo veliko aktivnosti za mlade, kamor vključujemo tudi animatorje in vzgojitelje, ki so nepogrešljiv člen mladinskega dela. Na vprašanja o tem, kakšna je vloga animatorjev v Salezijanskem mladinskem centru,  kakšna je bila don Boskova zamisel in ali gre za iskanje med mnogimi pomeni, da bi končno odkrili, da animacija vzgaja ali pa sploh ni animacija, je razloženo v nadaljevanju članka. 

Mnogo različnih tipov animacije
Danes obstaja množica vrst animacije. Poznamo animacijski kino, to so figure (najprej prisotne v risankah), ki zaživijo, se gibljejo, torej animirajo same sebe in tudi posredno gledalce. Potem je turistična animacija, ta se izvaja na potovanjih, v prostem času in še kje. Okužila je tudi svet spektakla in je v bistvu interakcija med izvajalci in med gledalci ali udeleženci programov. V šestdesetih letih smo bili priče gledališki animaciji, ki je bila najprej v rokah nekaterih in se je potem širila tudi po podeželju in delala s skupinami preko gledališča.
Obstaja tudi socialno-kulturna animacija, ki je razvila skupnostni vidik in preko skupnosti vpliva na zavest skupine in posameznika ter poskuša iz tega izvleči napredek. Srečujemo se tudi s kulturno animacijo, ki vidi prav v animaciji vzgojni model ali drugače rečeno svojo nalogo v svetu socialne komunikacije. Potem obstaja tudi oddelek za reanimacijo, kjer se medicina ukvarja s pacienti, ki padejo v komo ali kakšno drugo kritično situacijo. Končno in ne nazadnje pa lahko govorimo tudi o tisti posebni animaciji, ki je poseben napor mladih, ki se posvečajo drugim mladim posebej v salezijanskih vzgojnih okoljih.
Prav na tem zadnjem področju poskušamo narediti vedno več tudi v Salezijanskih mladinskih centrih, saj ugotavljamo, da mnogi mladi prav zaradi te animacije ostajajo povezani z našimi ustanovami.
In o tej vrsti animacije želim spregovoriti na začetku našega Letopisa, saj je poln animatorskih naporov in brez animatorjev ne bi imeli vsebine, o kateri bi lahko pisali.

Animatorji ali vzgojitelji?
Vloga naših animatorjev je primarno vzgojna, to je jasno. Vsaj ko govorimo o namenu in načrtovanju. Odnos je nekoliko asimetričen; cilj animacije je osebna rast mladih preko skupinske dinamike (ne pozabimo osebno pot) in ob vsej dinamiki življenja in govorice.
Prav zaradi tega zadnjega cilja, se pogosto ujamemo v past, da zamenjamo sredstvo s ciljem, in tako lahko ugotovimo, da nekatera salezijanska okolja, ki si jih je zamislil veliki vzgojni vizionar Janez Bosko, ki je želel vzgajati »dobre kristjane in poštene državljane« enostavno preskočimo pomembne vsebine in pristanemo pri športnikih in igralcih, ker se ukvarjamo vse preveč s prostim časom in smo pozabili, da moramo mladim omogočiti tudi rast v vseh dimenzijah.
Iz te zanke smo se poskušali rešiti tako, da smo dvignili kvaliteto dela. Tako je ponekod animator postal tudi vzgojitelj.
Tudi če ta napor lahko pohvalimo, pa vendar mislim, da ni dovolj. Gotovo ne moremo imenovati kirurga animatorja, ki razkuži rano otroku, tudi ga ne moremo imenovati psiholog, če je sprejel pogovor o nekem problemu z otrokom. Vzgojitelj mora biti na svoje delo tudi strokovno pripravljen.
Res je, da imajo vsi odrasli vlogo vzgojitelja, posebej ko to vlogo tudi aktivno sprejmejo, vendar pa je to, kar določa animatorja kot vzgojitelja njegova vloga: učitelj mora vzgajati zaradi tega, ker je učitelj. Prav tako morajo vzgajati oče ali mati, katehet, prostovoljec, animator. Toda kompetence za pravo vzgojo in pristop si je potrebno pridobiti z usposabljanji in izkušnjo.

Kaj je torej animacija v salezijanskem duhu?
Vse vrste animacije, ki smo jih zgoraj našteli imajo nekaj skupnega: življenje. Lahko je to življenje ugasnilo, lahko je v nevarnosti, negibno, ali pa se še ni izrazilo v vsej polnosti: animacija želi dati življenje ali dušo (anima-duša, življenje). Risbe se gibljejo in postajajo resnične, bolni ozdravijo, osebe ponovno zagorijo v pravih odnosih…
Animacija je tudi vključevanje. Animacija je način dela, ki predvideva aktivno sodelovanje »publike«, ki prav zaradi tega sodelovanja ni več samo gledalec, ampak postane akter, aktivni soudeleženec v »predstavi življenja«. To velja tako za umetniško področje, kakor tudi za tisto kulturno in socialno. Postati ustvarjalec: to je tisti temeljni nagib animacije.
To je resnica tudi pri kinematografski animaciji: Disney je dejal, da njegovo delo ni premikati slike, ampak premikati čustva. V kino dvorani so se morale prepletati osebe tako močno, da se v bistvu ljudje na sedežih poistovetijo s tistimi na platnu in še več s platna se pretakajo med gledalce vrednote. Dokaz takšni interakciji je Facebook, ki dopušča neprestano »pre-pošiljanje« istega stavka drugim mladim, z aplikacijo »Like« in drugimi »obrazi« aktivno vplesti množico drugih.

Animacija je ustvarjalnost. Ideja, da bi pogruntali nemogoče stvari, da bi kombinirali neverjetne skovanke: multimedijske, plastične, risarske, glasbene, koreografske, scenske, itd.
Ob tem pa tudi različni načini osebnega pristopa: stiki, skupine, prijatelji različnih dinamik, razumske in bolj fizične privlačnosti itd.

Animacija je tudi smisel. Če ga razumemo kot kontekst in tudi kot smer. To je »smisel« animacije. Če je po eni strani cilj animacije postajati ustvarjalec, je po drugi strani še kako pomembna motivacija: “zakaj animirati?”, ne samo na osebni ravni, ampak tudi okolje, kjer si animator je pomemben.

Dobro zastavljena figura animatorja v Salezijanskem mladinskem centru mora vsekakor odkrivati ta smisel. In tega ne smemo več skrivati, kajti le s takšnimi cilji lahko zaživimo vse dimenzije.
Ob tem razmišljanju lahko vidimo, da animator postane beseda, ki je vse prej kot banalna in neučinkovita. Če si animator, gotovo začneš delati na temah, kot so življenje, osebno vpletenost, ustvarjalnost in smisel. To so pokazatelji, da gre pri animaciji za vzgojno tematiko (odnosi, podpora, poslušanje, obogatitev), ki se ne bojijo izboljšati niti različnih tehnik (komunikacija, izražanje, ročne spretnosti, šport, itd).

Takšna animacija ni več v nasprotju z končnimi cilji nekega mladega človeka (rast), ampak je v okvirju animatorskega poslanstva v don Boskovem duhu.
Takšne vrste animacijo lahko imenujemo oratorijska animacija ali pa vzgojna animacija, ki pa mogoče ne pove vsega, kar bi hoteli izraziti…
Pa vendar jo z velikim pogumom lahko imenujemo preprosto animacija. Mislim, da bi si prej morale poiskati svoje pridevnike druge vrste animacije (ki smo jih zgoraj našteli), kajti zdi se, da te druge animacije prevzamejo na posodo tisto oratorijansko intuicijo (v salezijanskem smislu). Ta temelji na najpomembnejši vlogi tistega, ki spremlja pri rasti otroke in mlade. In to dela tako, da motivira ne samo sebe ampak tudi dejanja; uporablja mnoge izraze, pobude in načine.
Imenujemo jo »animacija«, branimo njen globok pomen in vsadimo mladim, ki jo živijo, ponos!

Če bomo to znali, bodo animatorji-vzgojitelji, animatorji-ustvarjalci, animatorji, ki živijo, animatorji,ki tudi prinašajo življenje. Bodo animatorji!

Metod Ogorevc, voditelj SMC Celje